Eden najpogostejših stavkov, ki jih slišim pri svojem delu, je: »Saj to vem.«
In običajno je res.
Ljudje pogosto zelo dobro vedo, kaj jih ustavlja. Zavedajo se, da bi morali postaviti jasnejše meje. Da bi morali manj ugajati drugim. Da bi morali bolj zaupati sebi. Da bi morali nehati odlašati, se bolj ceniti ali si dovoliti počitek.
Vedo.
Včasih to vedo že leta.
Pa vendar se nič bistvenega ne spremeni.
To je trenutek, ko se mnogi začnejo spraševati, kaj je narobe z njimi. Zakaj ne zmorejo narediti koraka, ki se zdi tako logičen. Zakaj se vedno znova vračajo v iste situacije, čeprav razumejo, kaj se dogaja.
Odgovor je pogosto precej preprost.
Ker razumevanje še ni preobrazba.
Razumeti nekaj in to zares živeti ni isto
Predstavljajte si človeka, ki zna odlično razložiti, kako pomembno je postavljanje meja. Prebral je knjige, poslušal podcaste, obiskal delavnice. Lahko bi imel predavanje o tej temi.
Toda ko ga nekdo prosi za uslugo, ki presega njegove zmožnosti, ponovno reče da.
Ne zato, ker ne bi vedel.
Ampak zato, ker v njem deluje nekaj globljega od znanja.
Morda strah pred zavrnitvijo. Morda potreba po sprejetosti. Morda prepričanje, da je njegova vrednost povezana s tem, koliko daje drugim.
Na ravni razuma se želi spremeniti.
Na ravni globljih notranjih vzorcev pa ga nekaj vleče nazaj.
In prav zato zgolj pogovor včasih ni dovolj.
Ko besede ne dosežejo vsega
Besede imajo svojo moč. Omogočajo razumevanje, poimenovanje in osmišljanje izkušenj. Toda določeni deli naše notranjosti ne govorijo predvsem jezika besed.
Govorijo jezik podob, občutkov, spominov, simbolov, telesa, domišljije in notranjih zgodb.
To je eden od razlogov, zakaj pri svojem delu uporabljam umetnost, metafore in simbolni jezik.
Ne zato, ker bi želela biti drugačna.
Ampak zato, ker sem skozi leta opazovala, kako pogosto se najgloblja spoznanja zgodijo ravno tam, kjer se konča razlaga in začne izkušnja.
Ko človek nariše svoj problem. Ko izbere podobo, ki predstavlja njegovo trenutno situacijo. Ko v umetniškem delu prepozna del sebe, ki ga prej ni videl. Ko skozi zgodbo odkrije nekaj, česar ni mogel izraziti neposredno.
Takrat se pogosto zgodi nekaj zelo zanimivega.
Uvid ne ostane več samo v glavi.
Postane izkušnja.
Ko uvid postane osebna izkušnja
In izkušnja ima drugačno moč.
Če nekdo govori o tem, da nosi preveč odgovornosti, je to ena raven razumevanja. Če pa skozi ustvarjalni proces pred seboj zagleda podobo človeka, ki na ramenih nosi težko breme in ga ne zna odložiti, se nekaj premakne.
Kar je bilo prej zgolj misel, postane nekaj otipljivega.
Nenadoma ne govorimo več o konceptu.
Govorimo o osebni resnici.
In osebna resnica ima sposobnost, da se nas dotakne veliko globlje.
Prav zato so simboli tako močni.
Simbol ne razlaga. Simbol pokaže.
Ne prepričuje. Ne argumentira. Ne sili.
Preprosto odpre prostor, v katerem lahko človek sam pride do spoznanja.
To je tudi razlog, da so miti, zgodbe in umetnost preživeli tisočletja. Govorijo delu človeka, ki obstaja onkraj logike. Delu, ki ne potrebuje dodatnih informacij, ampak stik s samim seboj.
Sprememba se pogosto začne tiho
Ko se ta stik vzpostavi, sprememba ni več nekaj, kar si moramo nenehno dopovedovati.
Postane nekaj, kar začnemo čutiti.
In ko nekaj zares začutimo, se pogosto začne spreminjati tudi naše vedenje.
Ne zato, ker bi se prisilili.
Ampak zato, ker določena stara zgodba izgubi svojo moč.
Včasih ljudje pričakujejo, da bo sprememba videti kot velik preobrat. Kot trenutek, ko se vse postavi na svoje mesto.
Po mojih izkušnjah pa je največkrat drugače.
Sprememba se začne kot tih premik.
Nova misel. Nov pogled. Nov občutek. Več notranjega prostora. Več jasnosti. Več stika s sabo.
In potem nekega dne človek ugotovi, da se v situaciji, ki ga je nekoč vedno znova ujela v isti vzorec, odzove drugače.
Ne zato, ker bi si to zapovedal.
Ampak zato, ker je drugačen postal njegov notranji odnos do sebe.
To je trenutek, ko uvid postane preobrazba.
In morda je prav v tem največja moč umetnosti, simbolov in ustvarjalnega procesa. Ne pomagajo nam samo razumeti, kdo smo. Pomagajo nam ustvariti prostor, v katerem lahko postanemo to, kar v resnici smo.
Vprašanje za razmislek:
Katero resnico o sebi že dolgo razumete, vendar je še niste zares začeli živeti?
Odgovor lahko poiščeva skupaj. Zakaj bi bilo to dobro? Ker boste tako zagotovo prihranili veliko časa, energije, slabe volje in neprespanih noči ob iskanju pravih poti do vašega cilja ali spremembe, za katero veste, da jo potrebujete.
Dobrodošli.
Mojca Leben, osebna in poslovna coachinja (NLP coach, Jungian coach, praktik expresivne art terapije)
