Zakaj “več znanja” ni vedno rešitev in kako prepoznati nevidne zanke notranje stagnacije
Znanje imamo.
Razumevanje imamo.
Podčrtane knjige, zapiske s seminarjev, cel kup “aha” trenutkov, ki bi – logično – morali voditi v spremembo. In vendar…
Včasih se znajdemo v občutku, da se ne premikamo. Da obstajamo v nekakšni notranji megli. Zdi se, kot da nas nekaj zadržuje, a ne vemo točno, kaj. Telo ve, srce čuti, um razume – pa vendar… nič se zares ne premakne.
Dobrodošli v subtilnem prostoru, ki ga pozna večina visoko inteligentnih, čutečih in samoreflektivnih ljudi.
To ni nevednost. To je zrelost, ki je obtičala v glavi.
Zanka “vem, ampak…”
“Vem, da si zaslužim več.”
“Vem, kaj bi mi pomagalo.”
“Vem, kje se sabotiram.”
“Vem, da si moram postaviti mejo.”
“Vem, da to ni dobro zame.”
Tako se sliši notranji monolog človeka, ki je prebral veliko in razvil visoko raven samozavedanja. V glavi ima jasne slike, kaj je zanj zdravo, pravo, navdihujoče. A znova in znova opazuje, kako dejanja ne sledijo uvidom.
In potem pride dvom. Kaj je narobe z mano? Mar ne znam? Sem prešibek/-a? Manjka mi motivacija?
Odgovor je veliko globlji – in hkrati osvobajajoč:
ne gre za to, da nekaj ne znaš. Gre za to, da nekaj ne zmoreš sam/-a.
Ko znanje prehiti telo
V sodobnem času razumevanje pogosto prehiteva izkušnjo. Hitro razumemo, kaj bi bilo treba spremeniti. Vemo, kaj pomeni postaviti mejo, spustiti preteklost, prepoznati notranjega kritika.
A naše telo, naši refleksi, naši nezavedni vzorci delujejo po “starem programu”.
Gre za neskladje med miselno jasnostjo in somatsko realnostjo.
To ni lenoba. To ni pomanjkanje volje. To je notranja disociacija: vemo, a še nismo pripravljeni.
Nismo (še) zasidrali spoznanja v telo. Nismo ga (še) začutili do te mere, da bi ga znali živeti.
In ravno zato znanje samo ni dovolj.
Če ostanemo sami s sabo, se pogosto vrtimo v istem krogu. Znova in znova si ponavljamoi iste razlage.
Kaj omogoča preboj?
Preboj ne pride iz dodatne razlage. Preboj pride iz nove izkušnje.
In nova izkušnja se najpogosteje zgodi v odnosu.
Zato imajo uspešni ob sebi coacha. Ne zato, ker bi bili izgubljeni – ampak ker razumejo, da notranja preobrazba potrebuje prostor.
Prostor, kjer je dovolj varno, da se ustaviš.
Prostor, kjer je nekdo ob tebi, ko začneš drugače čutiti.
Prostor, kjer ti ni treba razumeti vsega, ampak le občutiti nekaj dovolj globoko, da se spremeniš.
Premik iz zataknjenosti v pretočnost
To je tudi temelj mojega pristopa – in programov, ki jih razvijam.
Mnogi pridejo z “glavo polno vsega”. In potem se zgodi nekaj posebnega:
skozi telo, skozi umetnost, skozi občutek, skozi vprašanja, ki pridejo iz prostora med besedami,
se začne dogajati premik.
To ni motivacija. To ni recept.
To je nekaj bolj dragocenega: alkemija.
Ko se razumevanje začne prelivati v doživljanje.
Ko intelekt utihne, da bi zaslišali intuicijo.
Ko telo dobi priložnost, da spregovori – in začne voditi.
Če se počutite zataknjeno, zablokirano, niste zares brez moči – ste le sam/-a pred vrati, ki jih ne morete odpreti brez nove izkušnje.
Zato si uspešni ljudje dovolijo podporo, sodelovanje s coachem.V tem odnosu vstopijo v varen prostor, kjer se lahko zgodi željena preobrazba.
In odkrijejo, da iz “vem, ampak…” zraste “živim in delujem drugače.”
Mojca Leben, osebna in poslovna coachinja (NLP coach, Jungian coach, praktik expresivne art terapije)
