Kako sprejeti, da smo obstali?

Večina ljudi se z besedo »obstal sem« ne počuti dobro.

V njej slišimo poraz. Neuspeh. Nemoč. Občutek, da bi morali biti nekje drugje, boljši, hitrejši, uspešnejši. Še posebej to velja za ljudi, ki so vajeni prevzemati odgovornost, dosegati cilje in reševati probleme. Za podjetnike, vodje, strokovnjake in vse tiste, ki od sebe veliko pričakujejo.

Prav zato je priznanje, da smo obstali, pogosto eden najtežjih korakov.

Veliko lažje je ostati zaposleni. Dodati še eno nalogo. Vpisati se na novo izobraževanje. Iskati nove strategije. Kriviti okoliščine, trg, sodelavce, pomanjkanje časa ali preobremenjenost.

Težje pa je za trenutek ustaviti notranji hrup in si iskreno priznati:

»Nekaj časa že stojim na mestu.«

Mnogi ljudje se temu spoznanju izogibajo. Ne zato, ker ne bi videli resnice, ampak zato, ker jih je strah, kaj ta resnica pomeni. Bojim se, da bom videti neuspešen. Da bom razočaral sebe ali druge. Da bom moral sprejeti odločitve, ki jih odlagam že dolgo časa.

Toda obstati ni isto kot odpovedati se.

Če pogledamo naravo, vidimo, da vse poteka v ciklih. Obstajajo obdobja rasti, gibanja in ustvarjanja. Obstajajo pa tudi obdobja mirovanja, zbiranja energije in preobrazbe.

Drevo pozimi ne raste navzven. Ne cveti. Ne daje plodov. Na videz se ne dogaja nič posebnega. V resnici pa se pod površjem odvijajo procesi, ki omogočajo novo rast.

Podobno je tudi pri ljudeh.

Včasih zastoj ni znak šibkosti. Je signal, da dosedanji način delovanja ne deluje več in da je čas za nekaj novega.

Težava nastane, ko si tega ne dovolimo priznati.

Ko vztrajamo pri starih vzorcih.

Ko se silimo naprej, čeprav notranje stojimo.

Ko poskušamo težavo rešiti z več truda, čeprav problem ni v količini