Naslov te pripovedi napeljuje na veliko zgodbo o moji mami, ki se je pokončno borila z zvermi svoje duše in pred njimi obranila še nas, otroke… Lahko bi govorili tudi o tem. Bomo prihodnjič. Danes je čas, da z vami delim malo zgodbo z velikim sporočilom.
Začeli so se hladni dnevi, odlično obdobje, ko je še dovolj toplo, da so jakne še lahko spravljene in hkrati ravno prav hladno, da si zvečer zaželim koce in dobre knjige. Nazadnje do knjige nisem prišla, ker so moje misli vsakič znova pobegnile kam drugam.
Tokrat sem se spomnila dogodka z mojo mamo, ki ga bom delila z vami.
Bil je dan, ko smo se cela družina zbrali v mestni slaščičarni, za voljo rojstnega dneva mojih otrok. Med zbranimi je bila, jasno, tudi moja mama, ki se je v Maribor pripeljala iz nekoliko oddaljene Mute, kjer sicer biva.
Ideja je bila, da prespi pri meni, pri nas, da se zvečer ne bi vozila z avtobusom nazaj. Izjemno sem se veselila tega, da bodo otroci zaspali in bova midve lahko večer izkoristili za, obema zelo ljube, “neskončne” pogovore in debate. Vendar so se tekom dneva karte zložile nekoliko drugače, v resnici se sploh ne spomnim več vzroka, najbrž jih je bilo nekaj tisoč, zloženih eden na drugega in moja glava je bila že zgodaj popoldan, kot bojler. Želja po čvekanju z mamo je bledela in malo po malo, jo je zamenjala želja po tišini, miru. V glavi so visele misli, da saj je samo en večer, ko bo prespala, to je tvoja mama, seveda si želiš, da ostane, glej kako se veseli in nešteto drugih, podobnih.
Ko se je dan bližal h koncu, je mamika pristopila k meni, z zaskrbljenim izrazom na obrazu začela z nečim podobnim pogovoru. Po nekaj minutah obotavljanja in mencanja je končno izdavila. »Boš jezna, če ne prenočim pri tebi.«
Kamen se mi je odvalil od srca. Izgleda, da se je moja mama, enako, kot jaz s to idejo borila že cel dan. Nobena od naju pa ni želela “užaliti” druge.
Ona bi prespala, ker je želela ugodit meni, jaz pa sem jo še naprej vzpodbujala k nočitvi, da ne bi razočarala nje.
Takšnih primerov je v našem življenju nešteto, vse za ljubi mir. In zato, ker je ta dan moja mama bila dovolj pogumna, sva midve obe dosegli mir, stvaren, notranji, ne tistega navideznega, ki mic po mic najeda dušo.
In ne samo to, to je bil prelomen trenutek v najini komunikaciji, ki je zdaj še bolj iskrena, najin odnos pa je pristnejši, globlji in kvalitetnejši.
Torej, da zaključim, svet potrebuje pogumne ljudi, kot je moja mama. Ljudi, ki so dovolj pogumni, da pa pogoltnejo cmok v grlu in stopijo na pot iskrene komunikacije.
Si ti kdaj bil/a v takšni situaciji, ko si vedel/a kaj želiš oz. moraš povedat pa nisi?
Dobrodošel/a na uro coachinga kjer mi lahko poveš več o tej tvoji zgodbi in še kateri drugi.
