Kot mama najstnika sem se v preteklih mesecih srečala z izzivi, ki jih prinese prehod iz osnovne v srednjo šolo. Moj sin je bil sprva poln pričakovanj, navdušen nad izbrano srednjo šolo, a kmalu po prvih ocenjevanjih so se pričele težave – kot odličnjak v osnovni šoli, kjer mu je teklo vse gladko, se dejansko ni znal učiti. Snov se mu je hitro nakopičila, ocene so padale, z njimi pa tudi njegova samozavest in motivacija.
Vedela sem, da potrebuje nekaj več kot le dodatno učenje, potreboval je podporo, ki mu bo pomagala razviti veščine za vse življenje. Sama trdim, da je srednja šola ne le pridobivanje znanja, temveč tudi šola za življenje, kako se spopadaš z izzivi, treniraš vztrajnost in iščeš rešitve. Tako sva stopila na pot coachinga, ki se je izkazal za izjemno močno in učinkovito orodje.
Coaching kot podpora pri učenju
Mnogi učenci oziroma dijaki ob vstopu v srednjo šolo (ali univerzo) ugotovijo, da njihovi dosedanji učni pristopi niso več dovolj učinkoviti. To lahko vodi v zmedenost, frustracije in posledično zmanjšanje motivacije. Coaching jim pomaga pri:
- razvijanju boljših učnih strategij,
- postavljanju dosegljivih ciljev in razdelitvi večjih nalog na manjše korake,
- oblikovanju učnega načrta, prilagojenega njihovemu učnemu stilu,
- izboljšanju upravljanja s časom.
Ko sem sinu pomagala narediti načrt učenja (pretežno ga je seveda naredil sam), sva skupaj ugotovila, da ne potrebuje več ur brezciljnega sedenja za knjigami, ampak jasen načrt, ki mu bo omogočil, da dela pametneje, ne dlje. Ugotovil je, da je neuspeh le začasno stanje in da z dobrim načrtom postopoma izboljšuje svoje ocene. To se je seveda takoj poznalo tudi na njegovem počutju – nazaj je pridobil svojo samozavest in veselje do šole.
Razvoj čustvene inteligence s coachingom
Učenje ni zgolj akademska dejavnost pridobivanja znanja, ampak je močno prepleteno s čustvi. Strah pred neuspehom, občutek pritiska in pomanjkanje samozavesti lahko močno vplivajo na uspeh mladostnika. Coaching spodbuja:
- prepoznavanje in izražanje lastnih čustev,
- razumevanje, da je neuspeh priložnost za rast,
- obvladovanje stresa in iskanje načinov za ohranjanje motivacije.
Kot mama sem videla, kako težko mu je bilo sprejeti, da ni več "najboljši v razredu". Izgubil je voljo, saj je mislil, da ni dovolj dober. Skozi coaching je pričenjal razumeti, da je vsak neuspeh priložnost za nova spoznanja in učenje ter da je izjemno pomembno, kako se odzovemo nanj in kako postopamo naprej. V NLP-ju rečemo, da je "vsak neuspeh le povratna informacija" in to je spoznal tudi sam.
Coaching kot pot do večje odgovornosti
Učenci, ki se soočajo s težavami pri učenju, pogosto prevzemajo pasivno vlogo in krivdo za neuspeh pripisujejo zunanjim dejavnikom – učiteljem, slabemu dnevu, utrujenosti, zaljubljenosti … Skozi coaching jih naučimo prevzemanja odgovornosti za svoje odločitve in dejanja. To vključuje:
- postavljanje ciljev in iskanje načinov, kako jih doseči,
- razvijanje vztrajnosti in discipline,
- prevzemanje odgovornosti za svoje dosežke, tako dobre kot slabe.
Pri sinu sem opazila veliko spremembo – ko je začel sprejemati odgovornost za svoje ocene (in prenehal iskati krivce), je postal bolj samozavesten in motiviran. Namesto da bi krivil učitelje ali težko snov, je začel iskati rešitve. In ja, tudi pomoč inštruktorja smo poiskali.
Zaključek
Coaching v šolskem in domačem okolju ni le metoda za izboljšanje ocen, temveč proces, ki učence/dijake opolnomoči, da razvijejo ključne veščine za življenje. Samoregulacija učenja, čustvena inteligenca in odgovornost so temelji, ki jim omogočajo, da se uspešno soočajo z izzivi in gradijo pozitiven pogled na prihodnost. Kot mama in coach sem v lastni družini videla, kako velik učinek ima coaching – ne le na ocene, temveč na celoten odnos do učenja in življenja.
