Razumevanje, odgovornost in trenutek, ko odrasteš.
O teh dveh pristopih se pogosto govori, kot da sta zamenljiva. Nista.
Imata drugačen fokus, drugačno izhodišče in drugačen cilj. Ker se večkrat pojavljajo razna vprašanja, je smiselno pojasnit nekaj o obeh. Izhajam iz lastne izkušnje in tega kaj sta pomenila in pomenita meni.
Kaj je psihoterapija in kaj je njen cilj?
Psihoterapija je proces raziskovanja notranjega sveta.
Njeno izhodišče je vprašanje: Kaj se je zgodilo in kako to danes vpliva nate?
Ukvarja se z ranami, z vzorci, z zgodnjimi odločitvami, ki smo jih kot otroci sprejeli, da bi preživeli, bili sprejeti, ostali povezani. Pomaga razumeti, zakaj reagiramo, kot reagiramo. Zakaj nas določene situacije preplavijo. Zakaj v odnosih ponavljamo podobne zgodbe.
Cilj terapije ni uspeh.
Cilj terapije je uvid, stabilnost, regulacija, mogoče razumevanje sebe.
To je izjemno dragoceno.
Brez uvida pogosto živimo na avtopilotu, kjer naš notranji otrok vodi odnose, medtem ko odrasli del molči.
Kaj je coaching in kaj je njegov cilj?
Coaching za razliko od terapije izhaja iz drugega vprašanja: Kaj želiš ustvariti in kaj boš naredil, da to ustvariš?
Ne zanika preteklosti, a se v njej ne zadržuje. Ne analizira neskončno, zakaj nekaj čutiš, temveč preverja, kako boš s tem ravnal.
Cilj coachinga ni razlaga.
Cilj coachinga je premik.
Premik v vedenju, premik v odločanju, premik v odgovornosti.
Če terapija pomaga razumeti notranjo strukturo, coaching gradi novo prakso. Uči drugačnih odzivov. Ponuja konkretna orodja, kako ostati v odrasli poziciji tudi takrat, ko te »odnese«.
In to ni majhna razlika.
Moja osebna pot, ko sem želela rešiti nekdanji odnos
Psihoterapijo sem si izbrala z zelo konkretnim razlogom.
Želela sem rešiti odnos, v katerem sem bila.
Verjela sem, da če bom bolj razumela sebe, če bom predelala svoje rane, če bom drugačna, bo odnos postal drugačen.
Terapija mi je takrat dala ogromno.
Dala mi je uvid, kje se prilagajam, kje molčim, kje igram vlogo, da bi ohranila mir. Dala mi je pogum, da priznam, kaj me boli.
A po letih terapije sem prišla do enega zelo treznega spoznanja.
Za tango sta potrebna dva.
Lahko spremeniš sebe, ne moreš pa delati namesto drugega.
V času terapevtskega procesa nisem uspela rešiti odnosa, mi je pa pomagala razumeti, zakaj sem v njem vztrajala.
To je bila boleča, a zrela točka.
Srečanje s coachingom
Ko sem se kasneje srečala s coachingom, sem prvič dobila nekaj, česar prej nisem imela.
Orodja.
Ne samo razumevanje, temveč konkretne načine, kako voditi pogovor, kako postaviti mejo brez napada, kako ostati mirna v konfliktu, kako ne reagirati iz stare vloge, ampak iz zavestne izbire.
Ta orodja ne bi nujno spremenila končnega rezultata takratnega odnosa.
Morda bi se razplet zgodil enako.
Bi pa zagotovo olajšala proces.
Manj bi bilo notranjega boja, manj bi bilo krivde, manj bi bilo občutka nemoči.
In to je ključno.
Coaching mi ni obljubil, da bom rešila odnos.
Mi je pa pokazal, da lahko ne glede na izid ohranim sebe.
To je razlika med željo, da spremeniš drugega, in odločitvijo, da prevzameš odgovornost zase.
Zdaj ko sem bila deležna obojega… Terapije kot klientka in coachinga kot klientka in zdaj tudi, kot coach , nikoli ne govorim o enem proti drugemu.
Terapija mi je dala globino in razumevanje.
Coaching mi je dal strukturo in delovanje.
Terapija me je naučila čutiti.
Coaching me je naučil izbirati.
Če bi morala strniti v eno misel, bi rekla takole.
Psihoterapija me je naučila, zakaj sem plesala določen ples.
Coaching me je naučil, da lahko izberem drugačne korake, tudi če partner pleše po starem.
In ko enkrat to razumeš, se nekaj v tebi umiri.
Ne zato, ker bi bili odnosi vedno uspešni, ampak zato, ker nisi več odvisen od tega, da se drugi spremeni, da bi lahko stal pokončno.
In če danes izbiram?
Danes, ko gledam nazaj, sem hvaležna za terapijo. Brez nje bi težko zgradila notranjo stabilnost. Brez nje bi marsikaj razumela površinsko.
A če me danes nekdo vpraša, kam naj gre, ko stoji na mestu, ko razume svojo zgodbo, pa se življenje kljub temu ne premakne, je moj odgovor jasen.
Če potrebuješ razumevanje, varnost in prostor, kjer lahko razpreš svojo bolečino, izberi terapijo.
Če pa potrebuješ premik, odločitev, konkretne korake in strukturo, ki te drži odgovornega, izberi coaching.
Ne zato, ker je boljši.
Temveč zato, ker zahteva več tvoje odrasle pozicije.
Coaching ne obljublja, da bo spremenil drugega.
Ne obljublja, da bo popravil odnos.
Ne obljublja, da bo izbrisal preteklost.
Obljublja pa nekaj drugega;
- Da ne glede na izid ne boš več stal na mestu.
- Da boš znal voditi pogovor, tudi če drugi ne zna.
- Da boš postavil mejo, tudi če drugi ne razume.
- Da boš sprejel odločitev, tudi če je težka.
In morda je to največja razlika.
Terapija te nauči, zakaj si tam, kjer si.
Coaching te nauči, kako od tam odideš.
Jaz sem potrebovala oboje.
A odrasla sem takrat, ko sem začela delovati!
In če danes verjamem v nekaj, potem verjamem v to:
Razumevanje zdravi.
Odločitev pa spremeni življenje.
Včasih potrebujemo samo prostor, kjer to ponovno vidimo in si dovolimo izbrati drugače.
Če začutite, da je čas za tak premik, sem vam na voljo.
