Zakaj pospravljanje ni le stvar predalov

Pred časom je k meni na coaching prišla klientka, prijetna ženska v štiridesetih. Na prvi pogled nasmejana, urejena, natančna. Pričeli sva govoriti o tem, kaj jo v življenju bremeni, s katerimi izzivi se ukvarja, in dejala je:

“Ne znam izpustiti stvari. Vse hranim, vsako malenkost. Kupim novo, a obdržim tudi staro. Kaj pa, če bom še kdaj to potrebovala?”

Najprej sva govorili o oblekah, posodi, starih zapiskih, spominkih. A kmalu je postalo jasno, da ni šlo samo za predmete.

Teža besede “mogoče”

Ko sva raziskovali njen odnos do teh “shranjenih stvari”, je ugotovila, da vsaka izmed njih nosi delček zgodbe, spomina, občutka varnosti.

  • “To knjigo sem dobila, ko sem končno diplomirala.”

  • “Ta šal me spominja na obdobje, ko sem bila bolj pogumna.”

  • “Te zapiske bom še prebrala, ker se moram enkrat res naučiti tega.”

A hkrati je priznala, da jo vse to duši. Vsakič, ko je odprla omaro, je začutila pritisk. Kot da jo te stvari opominjajo na vse, česar še ni dokončala. Na vse, kar “bi morala”.

In potem je rekla nekaj prelomnega:

“Zdi se mi, da imam polno stanovanje nedokončanih zgodb.”

Ko red "zunaj" ustvari prostor "znotraj"

Začeli sva čisto preprosto – z eno polico. Dogovorili sva se, da bo vsak teden izbrala majhen del, ki ga bo pregledala, se dotaknila vsake stvari in se odločila: Ali mi to še služi? Ali to še potrebujem?

Po nekaj tednih mi je z nasmehom povedala:

“Zdaj, ko sem končno pospravila tisti predal, se mi zdi, kot da sem zadihala. Sploh nisem vedela, koliko energije mi je jemalo vse to ‘mogoče nekoč’.”

Vsakič, ko je nekaj izpustila – staro škatlo, oblačilo, spominek – je hkrati izpustila del notranje napetosti. Stanovanje je postajalo bolj zračno, prostorno, in s tem se je svobodneje počutila tudi sama.

Zakaj je to tako pomembno?

Ko odlagamo stvari, pogosto nezavedno hranimo tudi stare identitete, prepričanja, odnose, ki jih več ne potrebujemo. Pospravljanje ni samo fizično dejanje – je proces odločanja, kaj želimo ohraniti v svojem življenju in kaj lahko končno pustimo za sabo.

Ko ustvarimo red zunaj, se pogosto vzpostavi red znotraj nas.
Prostor, ki ga sprostimo v stanovanju, postane prostor za nov dih, za sveže ideje, za več miru.

Kako začeti?

Če začutite, da je v vašem prostoru (in življenju) preveč “shranjenega”, poskusite s preprostim korakom:

  1. Izberite en manjši del – polico, predal, torbo.

  2. Vzemite vsak predmet v roke in se vprašajte:

    “Ali mi to prinaša mir ali občutek teže?”

  3. Če čutite težo – se zahvalite in izpustite.

  4. Upoštevajte pravilo: kar gre ven, sprosti tudi nekaj v vas.

Zaključek

Ko je klientka po nekaj mesecih prišla znova, se je nasmehnila in rekla:

“Zdaj imam v omarah več prostora – in imam ga več tudi v sebi.”

In res, pospravljeno stanovanje ni samo znak urejenosti. Je odraz notranje jasnosti, zrelosti in poguma, da rečemo: To sem jaz danes. In to, kar ne sodi več v moje zdaj, lahko z mirnim srcem izpustim.

Nataša Šafhalter Đukić,

NLP Coach, NLP Trener in Journal Therapy Coach