Vsi si želimo globokih, pristnih in varnih odnosov. Ob tem pa pogosto pozabljamo, da je način, kako se povezujemo z drugimi, neposredno povezan s tem, kako se povezujemo sami s sabo. Odnos do sebe ni egoizem ali sebičnost – je temelj, na katerem gradimo vse ostalo.
Kako se zares vidiš?
Pogosto gledamo nase skozi oči in pričakovanja drugih. V sebi imamo ocenjevalca, ki nenehno spremlja in meri: Sem dovolj dober/a? Sem vreden/a ljubezni? Sem uspešen/a? Sem sploh dovolj?
A resničen odnos do sebe se ne gradi na primerjavi, temveč na lastni pristnosti-avtentičnosti. Tam, kjer si iskreno priznaš, kdo v resnici si. Z vsemi deli, ki jih morda še ne želiš sprejeti in z vsem potencialom, ki ga še nisi popolnoma objel/a. Ko si dovoliš biti točno to kar si – brez potrebe po ugajanju, občutku krivde – se zgodi nekaj izjemno močnega. Vzpostavi se stik s sabo.
Ta stik je nekaj najdragocenejšega. Je tvoja notranja stabilnost, tvoja notranja moč in to ni nekaj, kar moraš doseči – je nekaj, kar gradiš, utrjuješ, korak za korakom, dan za dnem.
Odnos ni nekaj zunaj tebe
Velikokrat iščemo potrditve zunaj sebe – v partnerju, starših, prijateljih, celo v neznancih na družbenih omrežjih. A če odnos do sebe ni pristen, potem tudi v odnosih z drugimi ne moremo čutiti varnosti.
Ne zato, ker bi bili drugi nevarni, ampak ker je naš notranji svet v nenehnem stanju napetosti, preverjanja, skeniranja: »Ali sem sprejet? Ali sem dovolj ljubljen? Ali me bodo zapustili, če povem resnico?«
Ko pa znotraj sebe pričnemo graditi ta temelj lastnega sprejemanja pa ugotovimo, da vse, kar smo tako dolgo iskali v drugih, že nosimo v sebi: potrpljenje, nežnost, razumevanje, bližino, toplino, ljubezen, varnost, spoštovanje…
Kaj pomeni biti dober do sebe?
To ni le razvajanje ali pobeg od odgovornosti. Biti dober do sebe pomeni, da si priznaš svoje občutke – tudi tiste, ki niso prijetni. Pomeni, da se poslušaš. Da si ne očitaš, ko ne zmoreš. Da ne ignoriraš utrujenosti, ko telo kliče po počitku. Da znaš reči »NE«, tudi če se boš zaradi tega komu zameril.
Največja ljubezen do sebe je pogosto v najmanjših dejanjih: ko vstaneš in si skuhaš topel čaj, čeprav nimaš volje za nič. Ko si napišeš misli na papir, namesto da jih potlačiš. Ko si priznaš, da ti je težko in ne siliš nase nasmeha, ki ga ne čutiš.
Ne moreš dati, česar nimaš
V odnosih pogosto pričakujemo, da nam bodo drugi dali tisto, česar sami sebi ne znamo dati. Ljubezen. Sprejetost. Razumevanje. A če sami pri sebi teh stvari ne prepoznamo, jih ne znamo niti prejeti, ko pridejo od zunaj.
Tako zapademo v vzorce iskanja, dokazovanja, čakanja, razočaranj. In spet se vrtimo v krogih, namesto da bi se ustavili pri najpomembnejšem: pri sebi.
Ko gradiš odnos s sabo, se začneš odpirati tudi za druge odnose – brez strahu, brez prikrivanja, brez pretvarjanja. Takrat postaneš poln – in iz te polnosti se lahko rodi iskrena, zdrava povezava z drugimi.
Vse se začne pri tebi
Če bi danes postal/a sam/a sebi svoj najboljši prijatelj/ica – kako bi se ob tem počutil/a? Bi se ob sebi počutil varno/a? Sprejeto/a? Slišano/a? Ali bi hrepenel/a po več prostora, več nežnosti, več svobode?
Naj bo to tvoj kompas. Ne zato, da se spremeniš, ampak da se spomniš, kdo si in da začneš vsak dan znova izbirati odnos do sebe kot prostor, kjer se lahko spočiješ, okrepiš in ponovno najdeš svoj glas.
Če si v obdobju, ko želiš bolj jasno slišati sebe, se začutiti in ponovno zgraditi zaupanje vase – te z veseljem povabim na individualni coaching.
To ni prostor za popravljanje, ampak za odkrivanje.
