»Jutri bi se rad pogovoril s tabo.«

Samo en stavek v sporočilu vašega nadrejenega. Nič posebnega, pravzaprav. Pa vendar se lahko v nekaj sekundah v vaši glavi začne odvijati cela zgodba. Zakaj se želi pogovoriti z mano? Sem naredil/a kaj narobe? Je nezadovoljen? Sem kaj spregledal/a? Kaj pa, če gre za nekaj resnega?

In že premlevate dogodke nekaj zadnjih dni, iščete napake, se spomnite sestanka, na katerem ste morda kaj rekli narobe, ali naloge, ki je še niste dokončali.

V resnici pa imate v tistem trenutku samo eno informacijo: šef želi jutri govoriti z vami.

Vse ostalo je zgodba, ki jo je ustvarila vaša glava.

Takšne situacije poznamo skoraj vsi. Najstnik bi moral biti že doma, pa ga še ni in se ne oglasi na telefon.

Partner je nenavadno tih.

Na pomemben mail ne dobite odgovora.

In zelo hitro se pojavi tisti znani: »Kaj pa, če …?«

Kaj pa, če se je otroku kaj zgodilo? Kaj pa, če je partner jezen name? Kaj pa, če jim moja ponudba ni všeč? Kaj pa, če sem naredila napako?

Naš um ne mara praznih prostorov. Ko nima dovolj informacij, jih začne dopolnjevati. Pogosto ne z najbolj nevtralno ali optimistično različico, ampak z možnostjo, ki nas lahko najbolj prestraši.

Takrat se lahko nekaj, česar sploh še ne vemo, v našem telesu začne občutiti kot resničnost. Postanemo napeti, težje se osredotočimo, preverjamo telefon, premlevamo in iščemo dodatne informacije.

Dogodek se morda sploh še ni zgodil. Mi pa smo ga v mislih že večkrat prevrteli naprej in nazaj, z vsemi mogočimi podrobnostmi.

Pri delu s klienti se mi zdi zelo uporabno eno preprosto vprašanje:

Kaj v tem trenutku zares vem in kaj si samo predstavljam?

Poskusite si na to odgovoriti sami na konkretnem primeru.

Če se otrok ne oglasi na telefon, je dejstvo, da zamuja 20 minut in se trenutno ne oglasi. Misel, da se mu je zagotovo nekaj zgodilo, je scenarij.

Če vam šef napiše, da želi naslednji dan govoriti z vami, je dejstvo, da želi pogovor. Misli, da je nezadovoljen, da ste naredili napako ali da vas čaka nekaj neprijetnega, so v tistem trenutku še vedno samo predvidevanja.

Če vam nekdo ne odgovori na sporočilo, je dejstvo samo to, da odgovora še niste dobili. Vse ostalo – da je jezen, da vas ignorira, da ste ga razočarali ali da mu niste pomembni – je razlaga, ki ste jo dogodku dodali sami.

Morda se bo katera od teh razlag pozneje izkazala za pravilno. Morda pa se ne bo.

V tistem trenutku tega preprosto še ne veste.

Naslednjič, ko se zalotite pri »kaj pa, če …«, vzemite list papirja in ga razdelite na dva dela.

Na eno stran napišite:

Kaj o tem dogodku zares vem?

Na drugo pa:

Kaj predvidevam, si predstavljam ali česa me je strah?

Nato napišite vse, kar vam trenutno hodi po glavi.

Pomembno je, da ne poskušate sami sebe prepričevati, da bo zagotovo vse v redu. Tudi stavek »Saj bo vse dobro« je lahko samo še ena napoved prihodnosti.

Namen vaje je veliko preprostejši: vrniti se k temu, kar v tem trenutku dejansko veste. Ko misel spravimo na papir, lažje vidimo, koliko je v njej dejanskega dogodka in koliko naših razlag.

Včasih nas ne izčrpava samo to, kar se nam v življenju res dogaja. Veliko energije lahko porabimo tudi za pogovore, ki smo jih vnaprej odigrali v glavi, za reakcije drugih ljudi, ki smo jih že predvideli, in za probleme, ki jih poskušamo rešiti, še preden sploh vemo, ali bodo nastali.

Pri nekaterih ljudeh to postane skoraj avtomatski način razmišljanja. Vedno korak naprej. Vedno iskanje možnega zapleta. Vedno pripravljenost na nekaj, kar bi se lahko zgodilo.

In ravno zato se mi zdi razlikovanje med dejstvom in scenarijem tako uporabno. Ne zato, ker bi z eno vajo odpravili vse skrbi, ampak zato, ker si ustvarimo nekaj prostora med dogodkom in svojo razlago dogodka.

V tem prostoru pa imamo več možnosti, kako se bomo odzvali.

Nataša Šafhalter Đukić,

NLP Coach, NLP Trener in Journal Therapy Coach