Naloga je jasna. Včasih celo enostavna. Pa je vseeno ne narediš.
Marsikomu se to dogaja redno. Pri nekaterih vsakič, ko jim naloga “ne diši”. Pri drugih ravno takrat, ko je najbolj pomembno. In pri nekaterih se začne ta simptom prenašati iz ene naloge na drugo, z enega področja na vedno več.
V glavi je vsem vse jasno. Potem pa se v občutkih nekaj premakne in človek se zaustavi.
V NLP-ju odlašanje razumemo kot vzorec – zaporedje misli, občutkov in odzivov, ki se sproži avtomatsko in povzroči, da se nič ne zgodi.
Odlašanje torej ni napaka v značaju. Je proces, ki ga lahko prepoznaš in spremeniš.
Odlašanje ni problem time managementa
Dolgo smo verjeli, da je odlašanje stvar discipline ali organizacije. Danes vemo, da to ne drži.
Psihologa Tim Pychyl in Fuschia Sirois odlašanje opredeljujeta kot težavo regulacije čustev, ne upravljanja časa. Ne odlašaš zato, ker ne znaš organizirati dneva. Odlašaš zato, ker se želiš izogniti neprijetnim občutkom, neugodnemu notranjemu stanju.
Nevroznanstvenik Andrew Huberman ta proces opisuje kot iskanje najhitrejše poti za zmanjšanje stresa in povečanje dopamina.
Kaj se zgodi v možganih
Ko neko nalogo zaznaš kot zahtevno ali neprijetno, se aktivira amigdala. Če je odziv dovolj močan, zmanjša vpliv prefrontalnega korteksa. Rezultat: veš, kaj moraš narediti, ampak tega ne narediš. Odlašanje si tako ne zasluži oznake lenoba. Je problem regulacije notranjega stanja.
CBT perspektiva
V CBT (kognitivno-vedenjski terapiji) je odlašanje oblika izogibanja neprijetnim občutkom.
Vzorec gre nekako takole:
- Naloga
- Misel
- Občutek
- Izogibanje
- Olajšanje
Olajšanje, ki ga občutiš, ko nalogo odložiš, ni nepomembno. Ravno nasprotno — je razlog, da se vzorec ponavlja. Vsakič, ko se izogneš neprijetnemu občutku, možgani dobijo signal, da je bila odločitev pravilna. In naslednjič bodo reagirali še hitreje.
Zato odlašanje ni naključno vedenje. Je naučen odziv, ki se utrjuje skozi ponavljanje. To potrjujejo tudi raziskave.
Pychyl in Sirois poudarjata, da gre pri odlašanju v osnovi za regulacijo čustev in opozarjata na njegovo tesno povezavo s stresom ter dolgoročnim počutjem. Piers Steel je v obsežni meta-analizi pokazal, da je odlašanje močno povezano z impulzivnostjo in kratkoročnim iskanjem olajšanja. Psihologa Dianne Tice in Roy Baumeister sta pokazala, da odlašanje kratkoročno zmanjša pritisk, dolgoročno pa vodi v slabše rezultate in več stresa. Gordon L. Flett, eden vodilnih raziskovalcev perfekcionizma, pa izpostavlja zanimivo vzporednico: višji kot so notranji standardi, večja je verjetnost odlašanja. Ko je letvica previsoka, je začetek preveč tvegan.
Izjemno znan kanadski klinični psiholog, profesor in avtor, ki se ukvarja z vedenjem, odgovornostjo in osebno rastjo Jordan Peterson in verjetno najbolj znan ameriški coach in predavatelj, znan po delu na področju osebnega razvoja, motivacije in poslovne psihologije Tony Robbins — vsak s svojega področja — opozarjata na skupen praktičen vzrok: ljudje pogosto ne začnejo nalog, ker se jim zdijo prevelike ali nejasno definirane. Ko jih razdelimo na manjše dele, postanejo obvladljive. Robbins k temu dodaja, da se odločamo na podlagi zaznane bolečine ali ugodja, ne racionalno. Če je v naši percepciji naloga povezana z več nelagodja kot koristi, jo bomo odložili.
Zato rešitev ni več discipline. Rešitev je v drugačnem pristopu.
Kaj torej narediti
Dve stvari se v praksi izkažeta kot ključni.
Prvič — ujeti trenutek tik pred odlašanjem. Ne naloge same, ampak ko se začne notranji proces. Kaj pomisliš, kaj začutiš, kako interpretiraš situacijo. Ta trenutek je ključen, ker je to edini hip, ko imaš še možnost izbire. Ko vzorec enkrat steče, te potegne za sabo.
V NLP-ju temu rečemo prekinitev vzorca. Ne gre za to, da bi na silo spremenili občutek. Gre za to, da opazimo, kaj se dogaja — in vnesemo eno samo majhno spremembo: drugačno vprašanje, drugačen pogled na nalogo, drugačen korak naprej.
Drugič — zmanjšati začetni odpor. Namesto da se lotiš celotne naloge, začneš z majhnim, obvladljivim korakom. Ne "napisal bom poročilo" — ampak "odprem dokument in napišem začetek." Ne "pospravil bom celo pisarno" — ampak "pospravim mizo."
Ko enkrat začneš, se notranje stanje spremeni. In vedenje mu pogosto sledi.
To ni trik. To je način, kako delujejo naši možgani. Začetek ustvari zagon. Zagon zmanjša odpor. Zmanjšan odpor naredi naslednji korak lažji.
Temu v nevroznanosti pravijo Zeigarnikov efekt — možgani si nedokončane naloge zapomnijo bolje in nas poganjajo k njihovemu zaključku. Ko enkrat začneš, tvoji možgani hočejo končati.
Poleg tega pa velja naslavljati tudi notranje stanje neposredno. Gibanje, kratek sprehod, globoko dihanje, menjava okolja — vse to so načini, kako hitro spremeniti fiziologijo in s tem zmanjšati aktivacijo amigdale. Odlašanje se pogosto začne v telesu, preden sploh zavestno opazimo, da se dogaja.
Tako ne čakamo na motivacijo, ki bo »prišla od nekod«. Z prehodom v akcijo ustvarimo stanje, ki ga želimo. In zato je pomembno razumeti: Odlašanje ni napaka v značaju. Je naučen odziv.
Ko ga razumeš, ga lahko spremeniš.
Gaber Marolt,
poslovni trener, coach, avtor in poslovnež,
NLP Master Trainer in Master Coach, INLPTA
