Beseda priden je v našem jeziku postala skoraj mitološka.
Starši jo izrekajo kot kompliment, učitelji kot priznanje, stari starši kot dokaz, da so “dobro vzgojili”.
Ampak če se ustavimo in vprašamo, kaj sploh pomeni biti priden, hitro ugotovimo, da odgovor ni tako nedolžen, kot se zdi.
Priden je tisti, ki uboga.
Tisti, ki dela, kar se od njega pričakuje.
Tisti, ki ne moti, ne sprašuje preveč in ne odstopa.
Sliši se lepo, dokler ne pomislimo, da s tem otroku ne podelimo lastne vrednosti, ampak mu jo posodimo.
Le dokler izpolnjuje pričakovanja drugih, ima občutek, da je “dober”.
Ko se temu upre, pa se v njem zbudi krivda.
Priden otrok - neprijeten odrasli
Če je otrok “priden”, odrasel pogosto ni.
Vsaj ne zase.
Ko otrok raste v sistemu, kjer je pridnost merilo ljubezni, se nauči, da mora biti “prav”.
Da mora drugim ugajati, da si zasluži pozornost.
In tako odraste v človeka, ki zna brati potrebe drugih, svojih pa ne.
Zunaj je miren, prijeten, ustrežljiv.
Znotraj pa poln tihe jeze, ki jo preobleče v utrujenost, racionalnost ali humor.
Priden otrok redko postane svoboden odrasli – pogosteje postane funkcionalen.
Zna pospravljati, delati, skrbeti, a pogosto ne zna čutiti sebe.
Pridnost ni krepost.
Je oblika prilagajanja.
In prilagajanje ni enako zrelosti.
Starši, ki potrebujejo priden svet
Pridnost pogosto ni lastnost otroka, ampak želja starša.
Za starša, ki sam nosi občutek kaosa, je priden otrok olajšanje.
V njem vidi red, mir in nadzor.
Toda tisto, kar staršu prinese mir, otroku vzame del svobode.
Ko rečemo “priden bodi”, ne rečemo “zaupam ti”.
Rečemo “vedi se tako, kot pričakujem”.
S tem otroku ne pomagamo razvijati notranje odgovornosti, temveč notranjega sodnika, ki bo odrasel v kruto samokritičnost.
Otrok, ki je navajen poslušati “priden si”, se nauči, da je dobro le tisto, kar pohvali zunanji svet.
In ko zunanji svet utihne, ostane brez kompasa.
Ne zna več ločiti med “prav” in “dobro zame”.
Slovnica srca
Slovenska slovnica pozna več kot 2000 pridevnikov.
In vendar se vrtimo okoli istih petih: priden, dober, poslušen, lep, pameten.
Kako revno je naše čustveno besedišče, če za opis otroka, ki gradi svojo osebnost, izberemo besedo, ki ne pove ničesar o njem, ampak le o tem, koliko nam ustreza.
Besede so ogledalo naše notranje pismenosti.
Če znamo opisati več kot le vedenje, začnemo videti osebo.
Namesto “priden si” bi lahko rekli:
– “Videl sem, da si se potrudil.”
– “Lepo si rešil spor.”
– “Zaupal si vase.”
– “Bil si pogumen, ko ti ni uspelo.”
S tem otroku sporočimo, da ga vidimo v celoti, ne le kot tistega, ki izpolnjuje pravila.
In takrat se v njem začne graditi nekaj, čemur bi lahko rekli notranja vrednost.
Ko “priden” postane diagnostična oznaka
Če bi besedo priden obravnavali kot simptom, bi pomenila: “boji se izgubiti ljubezen, če ne izpolni pričakovanj.”
In to ni hvalevredno, to je žalostno.
V sistemih, kjer so otroci vzgajani v pridnost, odrasli pogosto živijo v vlogah.
Eden v vlogi tistega, ki rešuje vse (da bo vreden), drugi v vlogi tistega, ki dela brez konca (da bo dober).
Tretji v vlogi tistega, ki vse zmore sam, ker verjame, da potreba po pomoči pomeni slabost.
Vsaka od teh vlog ima skupni imenovalec. Notranjega otroka, ki si je nekoč želel, da bi bil viden brez pogojev.
Ampak ni bil.
Bil je le priden.
Pridnost ubija ustvarjalnost
Otrok, ki si upa, ki eksperimentira, ki dela napake, ni priden.
Ampak je živ.
In ravno zato je dragocen.
Družba, ki ceni pridnost, proizvaja ljudi, ki čakajo navodila.
Družba, ki ceni radovednost, pa ustvarja inovatorje.
Zato ni naključje, da v podjetjih, šolah in institucijah slišimo: “Manjka nam pobude, idej, odgovornosti.”
Kako bi jih imeli, če smo 20 let vzgajali ljudi, naj bodo pridni?
Pridnost je nasprotje odgovornosti.
Ker odgovoren človek dela prav, tudi ko ni všečno.
Priden človek pa dela všečno, tudi ko ni prav.
Mavrica namesto sivega neba
Ko otroka opisujemo z eno besedo, mu odvzamemo širino.
Ko uporabljamo bogat jezik, mu jo odpremo.
Če ima slovnica 2000 pridevnikov, jih začnimo uporabljati.
Namesto “priden” recimo “vztrajen”, “sočuten”, “nežen”, “zvedav”, “odločen”, “iskren”.
Vsaka izmed teh besed odpira novo plast otrokove osebnosti.
Vsaka mu dovoli biti malo bolj on.
Z vsako takšno besedo mu slikamo del mavrice, ki nastaja iz sivega neba, ko vanj spustimo svetlobo razumevanja.
Morda je to tista prava vzgojna umetnost. Ne učiti otrok, da so pridni, temveč jih naučiti, da so celi.
Starši prihodnosti
Starši prihodnosti ne bodo več hvalili pridnosti.
Hvalili bodo pogum, čustveno iskrenost, empatijo in radovednost.
Ne bodo spraševali “si bil priden?”, ampak “kaj si se danes naučil o sebi?”.
Ker otrok, ki zna slišati sebe, zna slišati tudi druge.
In otrok, ki zna reči “ne”, zna nekoč reči tudi iskreno “da”.
Ko torej naslednjič kdo reče: “Tvoj otrok pa ni priden,”
mu mirno odgovorite:
“Ja, res je, ime mu je… (poljubno vstavite).''
No beseda priden, bi si zaslužila odmor.
Ni zlobna, a je prazna.
Je kot škatla brez vsebine, ki jo prenašamo iz generacije v generacijo, ker se bojimo, da brez nje ne bomo znali izražati topline.
Pa vendar je toplina drugje, v besedah, ki resnično vidijo človeka.
Če bomo namesto pridnosti spodbujali pogum, iskrenost in samospoznanje, bomo vzgojili ljudi, ki ne delajo tega, kar drugi želijo, ampak tisto, kar čutijo, da je prav.
In to ni nepokorščina.
To je zrelost.
